Karakteristika slovenskega narečja v Reziji

FRAN RAMOVŠ

 V tem članku hočemo podrobno govoriti o razvoju rezijanskega narečja s posebnim ozirom na njegovo stališče v krogu dialektov slovenskega jezika, t.j. orisati hočemo njegovo sorodstveno razmerje do drugih slov. narečij. To razmerje doslej ni določeno; o postanku rez. dialekta se je doslej točneje izrazil Baudouin de Courtenay, ki je to narečje skrbno in natančno opisal. Ali njegov nazor je naravnost čuden; kljub temu ga ni nihče kritično obdelal, marveč ga je vsakdo le navajal brez pripombe in zaupal Baud. de Courtenayu, pač misleč, da tako dober poznavalec sedanjega razvojnega stanja v rez. dialektu gotovo tudi pravilno sodi o postanku tega narečja. Sprva je Baud. de Courtenay menil, da so južno-goriški govori okoli Solkana in Prvačine najbližji sorodniki rez. dialekta (gl. Отчеты И. А. Водуэна-де-Куртенэ о занятіяхъ по языковѣд., вып. I. Казань, 1876, str. 33-4), a takoj nato je zgradil svojevrstno teorijo (Опыт фон. рез. гов. 1875, § 294-6; „Note glottolog.“ 1878. 1-21): po nji Rezijani niso niti Srbohrvati niti Slovenci v ožjem smislu tega imena, marveč popolnoma samostojno slovansko pleme; to naj bi dokazovalo nekaj izoglos, ki jih je avtor samovoljno izbral, pa ni pomislil, da je njihova notranja vrednost povsem ničevna. Nadaljna točka njegove teorije se je glasila: ker rez. narečje ni enotno, marveč vsebuje več deloma različnih govorov (avtor pri tem ni pomislil, da morejo biti te lokalne različnosti v medsebojni razvojni jezikovni zvezi), zato rez. dialekt nima enotne izvorne jezikovne stopnje, marveč so se posamezna, med seboj različna slovanska plemena v različnih dobah priselila v rezijsko dolino, kjer so svoje prvotne jezikovne razlike ali obdržala ali pa so poslej nastale jezikovne novosti zajele vse rez. govore in s tem nekdanje razlike izgladile in uvedle neke vrste unificiranja. Pa vsega tega za peščico Rezijanov, ki je štela v l. 1848 le 2.900 glav, še ni bilo dovolj; teorija je zavila njihov postanek v bajno meglo in tmo: nastala je trditev, da predstavljajo Rezijani mešanico Slovanov in Avarov. V tem pogledu ima Baud. de Courtenay že v 18. stol. svojega predhodnika v guminskem advokatu Petru Zimolo, ki je trdil, da izhajajo Rezijani iz nekega moža v Atilovem spremstvu (gl. Kopitarjeve Kleinere Schriften, str. 327); ta misel temelji očividno na dokaj jaki tradiciji o Atili na Furlanskem

[str. 108]

(gl. S. Rutar, Beneška Slovenija str. 89), zdi se pa, da B. de Courtenay za tega predhodnika ni vedel, ko je gradil svojo tezo, ki so jo skušali še nekateri drugi podkrepiti. Tako je Ljudmil Hauptmann, Politische Umwälzungen der Slovenen str. 232-3, opozarjal na zgodovinska poročila, ki pripovedujejo, kako so Avari v 7. stol. stremeli za tem, da se naselijo v Furlaniji, obenem pa je pustil v nemar enakšna poročila, ki povedo, da se Avari tu vendarle niso naselili: ponesrečeno stremljenje Avarov je zadostovalo, da se porodi nazor, da so se Avari v Reziji naselili in nato s Slovani pomešali! To pa ni edina posledica B. de Courtenay-jeve teorije: antropologi so stikali za tem, ali ni kakih turkotatarskih krvnih, plemenskih znakov v zunanjosti današnjih Rezijanov in ker jih ni bilo zaslediti (gl. Fr. Tappeiner, Sitzber. Anthrop. Ges. Wien 1895, 66), si je historik to razlagal na ta način, da avarske maloštevilne četice svojih plemenskih znakov niso mogle vtisniti mnogobrojnim slovanskim masam, obenem pa je vztrajal na tem, da so te četice imele velikanski jezikovni vpliv na slovanski govor, dasi je znano, da se tujejezični vplivi omejujejo predvsem na besedni zaklad, poredko še na sintakso in na tvorbo besed, ne pa na jezikovne oblike in glasove. Vsa ta slovansko-turanska teorija o postanku rez. dialekta izvira le iz neznanja splošnega razvoja slovenskega jezika. Vokalna harmonija, ki naj bi dokazovala turansko poreklo ali primes, ni nič drugega kot pojav, ki je v popolnem skladu z razvojnimi tendencami slovenskega nenaglašenega vokalizma, pojav, ki ga srečamo ob početku razvoja poslednjih faz tkzv. vokalne redukcije v vseh slovenskih dialektih, le da se tu vsled nastopa novih razvojnih smernic ni mogel tako obsežno razviti kot v Reziji, kjer se te nove ovirajoče smernice niso pojavile. Z druge strani pa se nam bo razodelo, da je treba rez. narečje smatrati za vmesni člen na dialektični verigi od koroščine do beneščine in goriščine, t.j. za organski člen slovenskih dialektov, kar odgovarja tudi njegovemu geografskemu položaju in da spada v to zvezo tako lepo, da si lepše ne moremo želeti. Radi vsega tega nam postane razumljivo, da je našla B. de Courtenay-jeva teorija pristašev med zgodovinarji, ne pa med jezikoslovci, čeprav je neposredni njen povzročitelj jezikovni pojav.

 Jezikoslovci so se doslej le na kratko, nekako mimogrede izjavili o sorodstvu rez. dialekta z drugimi slov. narečji in njihove izjave, naj si so še tako priložnostne in kratko formulirane, so vendar pogodile dobršen kos resnice. V. Oblak je v Ljub. Zvonu XV., 310 opozoril na pojave, ki so skupni ziljščini in rezijanščini in R. Nahtigal, ČZN XII. 121; ČJKZ I., 53 je odločno poudaril, da vidi v rezijanščini podaljšek sedanjih in nekdanjih, v poznejših dobah izumrlih zapadnih koroških govorov (1)

[str. 109]

in takšno naziranje najdemo tudi že pri grofu Potockem (Kopitarjeve Kleinere Schriften l.c.). Na drugi strani pa smatra alpinist H. Tuma, Plan. Vestnik 1912, 170, ki Rezijo do dobra pozna in ker je prost vsakršnih naukov in teorij jezikoslovja ter sodi le po tem, kar mu uho dá zaznati, da je rez. dial. najbližji beneško-slovenskemu govoru okrog Tarčeta. Tudi v tem je dokaj resnice. Če sodimo po današnjem akustičnem vtisu, moramo dati H. Tumi prav, če pa imamo v mislih nekatera jezikovnohistorična fakta, tedaj se moramo pridružiti Oblaku in Nahtigalu. Iz našega sledečega razmotrivanja bomo mogli razbrati, da je rez. narečje sprva bilo deležno koroškega dialektičnega razvoja, da pa se je pozneje odtrgalo in odtujilo dejstvovanju koroškega dialektičnega središča, ker je bil, čeprav redko poseljeni slovanski živelj v dolini reke Bele (valle del Ferro) romaniziran in ker so zunanje okoliščine pretrgale promet s koroškimi Slovenci v kanalski in ziljski dolini; odslej je rez. dialekt živel svoje samostojno razvojno življenje ali pa je mogel sprejeti le še take jezikovne inovacije, ki so prihajale iz južne in vzhodne strani, iz beneščine ali iz severne goriščine, ker se je semkaj usmerilo prometno življenje Rezije. Mogli bi torej starejšo epoho v razvoju rez. dial. imenovati naravnost koroško, mlajšo pa beneško-goriško ali južno-zapadno slovensko, seveda moramo pri tem vedno imeti na umu, da je to narečje imelo tudi samostojno razvojno silo. Gre nam zdaj za to, da določimo in ali se dá določiti, kdaj in kako je prišlo v rez. dial. do omenjenega razvojnega preloma in tu mislim, da približna določitev ni nemogoča. Rezijansko narečje ima za ъ in ь še koroške reflekse, nasproti pa kaže goriško-beneško obravnavanje skupine ła; s tem sta nam dani dve oporišči, dva časovna mejnika, ki ju — oziraje se na vse to, kar nam glede teh dveh pojavov povedo vsa druga slovenska narečja — moramo označiti s 13. in 15. stol. V to dobo pa spada važno zgodovinsko dejstvo: posest oglejskega patriarhata, h kateremu je od konca 11. stol. sèm spadala tudi furlanska vojvodina, ki je bila nekaj prej, v 10. in 11. stol., združena s koroško v eno politično edinico, je bila vedno in stalno v ozkih zvezah z nemškim cesarstvom (nemški plemiči so gradili gradove v teh krajih in naseljevali nemške koloniste, odtod stara plast nemških izposojenk v rezijanščini in beneščini), t.j. prometna linija je šla s severa na jug in obratno. V začetku 15. stol. pa je prišla patrijarhova posest pod gospostvo benečanske republike: s tem je bila prometna živahnost z nemškim severom zmanjšana, razrahljana, če že ne skoro ukinjena, na drugi strani pa se je ojačila furlanska ekspanzija (trgovina, obrt

[str. 110]

in predvsem planšarstvo), ki je šla od juga na sever Furlanije. Tako so se prometne sfere deloma skrčile, prometne smeri pa so se izpremenile in ta izprememba v življenju in delovanju ljudstva v Furlaniji je povzročila tudi zgoraj omenjeni prelom v razvoju rezijanske slovenščine, t.j. gibom družbe so se prilagodili gibi jezikovnega razvoja. Zato moremo 15. stoletje smatrati za mejo med obema razvojnima epohama rez. dialekta.

 Čeprav se je rez. dialekt sprva razvijal v skladu s koroškimi, vendar iz tega še ne sledi nujno, da so rezijanski Slovenci poselili Rezijo od koroške strani sèm. Tak sklep bi bil upravičen le tedaj, če bi bilo dognano, da je kolonizacija rezijske doline izvršena šele v poznejših stoletjih (IX., X. ali še pozneje). Moremo si pa misliti, da so Slovenci prišli v Rezijo že takoj ob prvih pohodih proti beneški ravnini (koncem VI., začetkom VII. stol.) in to s kranjske strani. V jezikovnem življenju rez. dialekta ni najti takih pojavov, ki bi mogli kakorkoli odločevati o smeri priselitve, kar je samo ob sebi umljivo, ker vemo, da v dobi VI.-VII. stol. v alpski slovanščini, ki se je pozneje razvila v slovenščino, še ni bilo nikakršnih zaznatnih dialektičnih diferenc, marveč da je predstavljala še vedno le minimalno niansiran praslovanski dialekt. Če se je slovanski govor glasil po Reziji že v VII. stoletju, tedaj je bil takrat in pač še dokaj dolgo enakšen slovanskim govorom na jugu, vzhodu in tudi severu Rezije; ko so se pa začeli razširjevati dialektični inovacijski valovi, tedaj so vsled omenjenih socialnih razmer segali v Rezijo koroški dial. valovi.

 Že zgoraj sem poudaril, da ne smemo pozabiti, da ima rez. dial. poleg koroško-dialektičnih in južnozapadnih dialektičnih potez tudi jako izrazite samostojne razvojne črte; če še dodam, da je tudi rezijanskemu dialektu prav tako in prav zato (geografska izoliranost, življenje in druženje v ozkih lokalnih edinicah, redka naseljenost) kakor koroškim, severno-goriškim in beneškim govorom lastna neka posebna konservativnost, ki se izraža v mnogih skupnih ali pa tudi različnih jezikovnih starinah, arhaizmih, tedaj so razbrane vse one poteze, ki so značilne za današnji rez. dialekt; v sledečem si jih hočemo podrobneje ogledati, da nam nazorno prikažejo razvoj rezijanskega dialekta.

Top >>>

 I. O prvotni koroško-rezijanski razvojni epohi nam pričajo sledeči zgodnji pojavi, ki so lastni tako koroškim kot rezijanskim govorom:

  1.  1. ъ in ь sta se zlila najprej v ḁ̈, iz česar je pozneje nastal tako v Reziji kot na Koroškem v dolgih zlogih ē̦; nadaljnji rez. razvoj tega ē̦ je isti kot pri ē̦ < ę: 1. v dolgih zlogih zoženje: tẹ̑st; 2. v kratkih zlogih pa preide ḁ̈ > a preko samostojno razvitega rez. ä < ḁ̈: pr̥tȁkne, lȁžate, dȁž, ovȁs, pȃlac. Da je rez. ă < ъ, ь res iz ä nastal in ne morda direktno iz ,

    [str. 111]

    o tem priča že razvoj v dolgih zlogih (ẹ̄), dalje pa še samostojni rez. pojav, ki je izpreminjal ĕ̦ > ă.
  2.  2. Rez. ī < ê, e in ū < o v dolgih zlogih priča o starejši epohi z in , ki se je ohranila še v današnji koroščini (prim. še enakšno razvijanje v rožanskem narečju, ki ima tudi že lokalno ī, ū).
  3.  3. Podaljšanje nezadnjega akutiranega zloga je nastopilo v rez. dial. pozno kakor tudi v koroških govorih, dočim je v sosednjih južnih narečjih (gorenjščina, goriščina, beneščina) to podaljšanje zgodnji pojav; odtod skladnost rez. diference med lœ́tö : lȋta s kor. diferenco med lẹ́to : lȋǝte̦ na Zilji, lé̦to : lȋǝte̦ v Rožu, Podjuni in na Meži, gl. ČJKZ VI, 13 sl.
  4.  4. Naglasni tip ⌣–̑ se izpremeni v ⌣̀⌣̄, ⌣̀⌣: rez. ö́kö, zilj. ọ́ko̦, rož. lokalno òqǝ, podjun. ò̦ku.
  5.  5. Sprva je rez. štetje od 40-90 isto kot v kor. dial.: rez. štrȇdi ‚40‘, pate̦rdu ‚50‘; gl. doli str. 118.
  6.  6. Posebej je še opozoriti na dejstvo, da je praslov. oblika *dъžďa doživela isti disimilacijski način v rez. in zilj. dialektu (drugod na Slovenskem tega dis. načina ne najdemo), namreč dď > dń: zilj. dǝ̀žńa (po tem analogično v nom. dǝ̏žn̥ za *dǝ̏ž = rez. dȁš), rez. dažńȁ; ta pojav je zelo star, saj kaže v dobo, ko je ď še eksistiral (nekako VIII. stol.).
  7.  7. Isto razvojno smer naglašenega vokalizma najdemo v rez. in v ziljskem narečju, gl. doli str. 115.
  8.  8. O istih rez. in kor. arhaizmih gl. doli str. 119.

Top >>>

 II. Z dialekti, ki se govore neposredno na jugu in vzhodu od Rezije, ima rez. dialekt tele skupnosti:

  1.  1. Zapornik g je ohranjen le v najzapadnejšem delu Rezije, na Beli; vse druge rez. vasi pa govore za g velarni pripornik ɣ tako kakor vsi juž.-zap. slovenski dial., da, večinoma je tu ɣ prešel še nadalje v grlov pripornik h in lokalno nastopa v zadnjih 50 letih tudi že onemitev h-a, ki ji slede kontrakcije zadevnih vokalov: bogȁt na Beli, drugod bohȁt, v Stolbici pa boȁt in bát; (tudi v vaseh Ter, Brdo, Muzec, Flipana, Sedile, Čarneja, Ćanebola terskega dialekta imamo onemitev glasu h).
  2.  2. Končni -m preide v -n; ta pojav je lasten goriškim in beneškim govorom, odtod je segel v Rezijo in še preko nje na Ziljo; zaradi tega je dokaj star, t.j. sega še v dobo, ki je dovoljevala pot kor. dialektičnim valovom v Rezijo; prvič najdemo zapisano -n za -m v ben. rokopisu izpod konca 15. stol., nato pri Alaziji da Sommaripa.
  3.  3. ła je vedno prešlo v la kakor v sosednjih dial. na vzhodu in jugu od Rezije. Oni ł, ki zapira zlog in oni, ki stoji pred konzonantom je v najvzhodnejšem rez. govoru prešel v , drugod pa se je razvelariziral v l. Ker se je proces ła > u̯a, > vršil v mejah 16. stol., smemo sklepati, da ob tem času Rezija že ni več živahno občevala s Koroško; rez. dial. je torej

    [str. 112]

    v samostojnem razvoju dobil la < ła, -l < , ol-ul < , < ł̥, le vzhodni govor je dobil svoj -u̯ < , ou̯ < ł̥ od jugovzhoda sèm.
  4.  4. Kakor v vseh juž.-zap. slov. dialektih, tako je tudi v Reziji ostal praslovenski refleks ć za prasl. ť ohranjen, enako šć < sti̯, ski̯: vȁć, kuzlȉć, tẹ́šća.
  5.  5. ľ preide kakor v beneščini in briščini v j.
  6.  6. V gen. pl. oksitoniranih osnov na -a imajo juž.-zap. dialekti in ž njimi tudi rezijanski nove tvorbe s končnico .
  7.  7. Dalje moremo navesti še nekaj podrobnosti, ki so lastne slovenskemu jugozapadu in Reziji: rez. v́ȋnčiben. gor. vẹ̑ńči; rez. črê- > čere-, čiri- (čirȋšńa, čirȋu̯je) — ben. gor. čere- (že v ben. rokopisu beremo cereſ za črez, pri Alaziji cereulie); reduplikacija predloga s/z < ali iz v rez. sis, ziz, ben. gor. sǝs, sǝz; pojav ubiti > ubu̯iti, bui̯ti je doma na Goriškem, v Benečiji, Reziji in tudi še na Zilji.

 Kakor je že samo ob sebi umevno, ne smemo misliti, da je bil rez. dial. v oni svoji prvi razvojni dobi, o kateri smo rekli, da bi jo mogli imenovati „koroško“, popolnoma ločen od svojih sosedov na jugu in vzhodu; ne, tudi ž njimi je bil v stalnem občevanju in to dokazujejo pojavi, ki smo jih navedli zgoraj v 2. in 4. točki in spadajo v staro dobo; ostali morejo, ali ne morajo, biti mlajši in že odsev novih prometnih razmer. Važno ni to, da izkazuje rezijanščina skladnost z ben. in gor. govori tudi že v stari dobi, marveč to, da v njenem poznejšem razvoju prenehajo skladnosti s koroščino.

Top >>>

 III. Po naravi in po prometu pa je bila Rezija v najožjih stikih z onimi Slovenci, ki so prebivali po zapadnem delu južnega predgorja Muzcev ter nekoč segali prav do Taljamenta pri Guminu in govorili narečje, čigar današnjo razvojno stopnjo nam kaže terski dialekt ob gornjem Teru, Karnahti in ob izviru Nadiže. Važne jezikovne skupnosti (poleg onih, ki smo jih navedli v II. oddelku) med rez. in ter. dialektom so:

  1.  1. V razvoju dolgih nosnih vokalov ǫ in ę sta oba dialekta dosegla enakšen štadij, namreč čista ozka vokala ọ̄, ẹ̄ ter tvorita v tem pogledu dialektično enoto proti širokima ō̦, ē̦, ki ju imajo sosednji kor. dialekti in pa tudi nadiški dial. v Benečiji ter še njegov sosed na vzhodu, briski dial., le da je ta ē̦ pozneje še nadalje razvil v ā. Vsi ti sosedje so ostali torej bliže praslovanski kvaliteti vokalov ǫ in ę, le rez. in ter. dial. sta izvedla zoženje. V kratkih zlogih pa vobče ni nastopila nikakršna izprememba; staro stanje, t.j. široka kvaliteta raznazaliziranih ǫ in ę je obdržana ali pa je postala celo še bolj izrazita. Prim. rez. pẹ̑t, zẹ̑c, zọ̑b, họ́šća; ter. u̯zẹ̑ti̥, spekọ̑ III. pl. prez.; v kratkem naglašenem zlogu: rez. srȁćata, wȁdlo, wȁć, žȁt < *žętь, sprȁst < *sъ-pręstь; za ǫ gl. doli; ter. narȅ̦t, vȅ̦ć (poleg asimiliranega vẹ̏ć, vȉć); v nenaglašenem zlogu: rez. jazȉk, naradȅt < *naręditь, u pámate, pýšćata, enkl. ma, ta, sa; ter. briẹ̑me̦, je̦zȉ̥k, enkl. me̦, te̦, se̦ (le lokalno, predvsem v Čarneji,

    [str. 113]

    tudi a: dȇ̦sat, pȋšćata, pa tu imamo tudi valȉk, dabȍu̯, korȁń itd.). — Za presojo zožitve ō̦, ē̦ > ọ̄, ẹ̄ so važni refleksi nekdaj naglašenih, zdaj nenaglašenih ǫ in ę; razmerje dœ́vat, dœ́sat : jœ́sœn, pœ́pœl (knjižno slov. desẹ̑t, jesẹ̑n) v rez. dial. nam pove, da je bil v dobi naglaševanja desȇt, jesȇn refleks za ę širok glas, dočim je bil refleks za e ozek. To nam potrjuje tudi razlika med razvojem dolgega e in ê in razvojem dolgega ę; dočim ima rez. dial. za prva dva vokal ī (ter. iẹ) ima za drugega le ẹ̄ (ter. tudi ẹ̄); to razmerje pa zahteva za neposredno starejšo rez. epoho glasovno razliko : ē̦, t.j. stopnjo, ki jo še danes izkazujejo kor. govori. — Zoževanje ǫ-jevega refleksa je najbrž starejše kot ono pri ę-jevem refleksu; enakšno obravnavanje vidimo tudi v podjunskem narečju, ki ima danes že ọ̄ ali ọ̃ < ǫ, za ę pa ē̦ ali ą; tako nam postane umljivo, zakaj ni nikakršne razlike med hö́lub in hö́spud, kar se tiče kvalitete nekdaj naglašenih ǫ in o. — Dostavil bi le to še, da se rez. in ter. dial. glede razvoja ǫ in ę le v posameznih slučajih med seboj razlikujeta, vsled česar je vzroke in rezultate tega različnega obravnavanja staviti v mlajšo dobo; za rez. gl. doli IV. 3., za ter. dial. pa primeri predvsem dejstvo, da se končni neakcentuirani -o < lokalno zelo ozko izgovarja, po nekod celo kot -u (rez. -o), kar je smatrati za plod mod. vok. redukcije (prim. dolenjsko vínu < víno, gl. doli IV. 1-2.), kakor je razvidno že iz tega, da v hitrem govoru terščina zanemarja točno razlikovanje med ọ̆ in ŭ: acc. sg. srȃkicọ in srȃkicu; III. pl. prez. mȃjọ̏ in mȃjȕ; sọ in su < sǫtь; dat. sg. mojemu > mimȕ in mimọ̏ itd.
  2.  2. Štetje z -rędъ in vigezimalno štetje pozna vsaj deloma tudi še terski dialekt, gl. doli IV. 10.
  3.  3. Futur se tvori v Reziji in na Teru s pomočjo prezenta glagola chъtêti in z infinitivom: rez. ja ćȍn te ubu̯ȅt; ter. ću jitȉ̥.
  4.  4. Terski dial. pozna pravtako akcentuacijo sȇ̦no, pȅ̦pe̦u̯, tȅ̦sto, jȋme, nom. pl. sȋnuvi, sȃrce, tȁrji̥ < trije itd., gl. gori I. 4.
  5.  5. Pri glagolih VI. vrste je v obeh dialektih -ova- prešlo v -uva-, ki se vrine tudi v prezens: kupovatikupȗva III. sg.; ter. verbȗwat; pišȗa, pišȗaju III. sg. pl.
  6.  6. Kakor v Reziji (in dalje na Koroškem), tako imamo tudi še na Teru obliko zẹ̑c < zajęcь, dočim ima sosednji nadiški dial. že zȇ̦jac (po metatezi iz zȃje̦c) gen. zȃi̯ca.
  7.  7. V leksikalnem in sintaktičnem oziru sta si rez. in ter. dialekt popolnoma enaka; v tem pogledu ju tudi zbližuje dejstvo, da sta oba v enaki in polni meri hodila na posodo v furlanščino, tako da je njun govor ves prepleten z romanskimi besednimi in sintaktičnimi elementi.
  8.  8. O nekaterih skupnih arhaizmih gl. doli v V. oddelku.

Top >>>

 IV. Od takih pojavov, ki jih je rez. dial. samostojno razvil in tvorijo bistvo rez. značilnosti, smo nekatere že omenili, tako: zoženje ę in ä < ъ, ь v ẹ̄ ter ǫ > ọ̄; prehod ḁ̈ < ъ, ь v ä > ă;

[str. 114]

razvoj , > ī, ū; razvoj ɣ < g v h oziroma njegova onemitev; razvelarizacija ł > l. Najznačilnejša pa sta:

  1.  1. postanek zasoplih (lufterfüllt) srednjejezičnih vokalov œ, ö, y in ü, ter
  2.  2. vokalna harmonija.

 Ta dva pojava sta prežela ves rezijanski vokalizem, drugi je imel nesrečo, da so ga izrabili za slovansko-avarsko teorijo o postanku rez. dialekta, zato sta tako važna, da ju moramo podrobno razmotrivati in narisati njun celotni razvoj.

 Nasprotje, ki ga med seboj izkazujeta vrsta kozȁ, otrokȁ, kulȋna, jásno in pa vrsta közœ̏, döbrö̏, kölœ́nö, lœ́pö, nam pravi: 1. da spremljajo naglašeni jasni vokal enakšni nenaglašeni, in 2. da spremljajo naglašeni temni, zasopli vokal enakšni nenaglašeni vokali: oȁ, uȋ proti öœ́, öö́ itd. Drugo nasprotje, ki ga razberemo iz vrste kozȁ, wodȇ, naslȁ, plátno proti vrsti utrúk, kuzí, prusȉt, nistȉt, mlíku, pa nam pove, da določa kvaliteta (ozka ali široka) naglašenega vokala kvaliteto nenaglašenega. Narava naglašenih vokalov regulira torej naravo nenaglašenih v dvojnem pravcu: 1. v zvočnosti in 2. v stopnji napetosti in ožine v ustni votlini.

 Kakor v vseh drugih slovenskih narečjih, tako je tudi v rezijanskem razvoj vokalov zavisen od prvotne kvantitete, posredno tudi od intonacije; praslovenskim dolžinam ē, ê, ō odgovarjata rez. ī, ū, praslovenskim kračinam (nadkračinam) è, ề, ò pa današnje nadkračine (kračine) œ́, ö́: lȋd, rȋč, b’íl, bȗhrœ́bre, cœ́sta, dö́bar. Pri vseh drugih vokalih (i, u, a, ę, ǫ, ъ, ь, y) tega razlikovanja nimamo (lípa, ríba = mȋslim; glẹ́dati = tẹ́ža, pẹ̑t itd.) Ker so rez. zasopli vokali nastali iz starih akutiranih kračin e, ê, o in iz dolgih naglašenih i, u (> y, ü) in ker se na drugi strani refleksi za ǫ, ę, a in ъ, ь (= ḁ̈, ä gl. zgoraj) nikdar niso razvili v zasople vokale, ker nadalje vemo, da so bili vsi ti refleksi široke, odprte kvalitete, zato moremo sklepati, da je postanek zasoplih vokalov vezan na intenzivno, napeto, ozko tvorbo vokalov, s čimer nam je pojasnjen ves razvoj: zračni tok, ki je prihajal iz pljuč, se je med obema ožinama (v grlu in v ustni votlini) tako kondenziral, da je bil zrak nad grlom bolj stisnjen kot pod grlom, vsled česar je zračni pritisk potisnil grlo navzdol (ta premik grla navzdol ob izgovoru vokalov œ, ö, y in ü moreš pri Rezijanu opaziti gl. Опыт § 13); ta premik pa je obenem še sam po sebi razširil razo glasilko in potegnil jezik, predvsem njegov zadnji del v nižjo lego. Vsled teh premikov so postali vokali zasopli, temni, kakor da so izgovorjeni šepetaje in sprednji ozir. zadnji visoki vokali so postali srednjejezični (i, ey, œ; ö, üo, u). Tudi konec jezika je pri tem prišel v novo lego in sicer v višino zgornjega robu spodnjih sekavcev in na ožini, stvorjeni med njim

[str. 115]

in zgornjimi sekavci se je sam po sebi rodil interdentalni šum tipa þ, ki običajno spremlja te vokale.

 Rez. œ, ö imata pa še druge izvorne glasove; nastala sta tudi iz predslovenskih akutiranih kračin tipov kòń, čełò, dềd, berè itd. (rez. kö̏ń, čœlö̏, dœ̏d, bœrœ̏). Dalje ju imamo v vseh sekundarno (sprva akutirano) akcentuiranih zlogih: kolȏ > kòlo > rez. kö́lö; jœ́sœn; mlajše rez. rö́sa je identično s kö́lö, kajti pravilna rez. oblika je starejše in še običajno rosȁ gl. Опыт § 166 sl., dočim je rö́sa nastalo analogično po onih padežih, ki so imeli akcentuacijo ⌣–̑ na prim. acc. sing.; nom. acc. pl. Nasprotno pa za prvotna i in u v takih pozicijah nimamo y, ü, marveč je ȉ, ȕ ohranjeno, koder ni (lokalno) v mlajši dobi prešlo v ȅ, ȍ: na Beli sȉt, kȕp, drugod sȅ̦t, kȍ̦p. Ako se ozremo na to, kar smo zgoraj ugotovili za postanek srednjejezičnih vokalov, tedaj moramo reči, da vokala ȉ in ȕ ob času, ko so pričele nastopati omenjene artikulatorične izpremembe, nista bila več napeta, marveč že nenapeta, široka glasova; odtod tudi njun poznejši prehod v ȅ, ȍ. Od drugod pa vemo, da e, ê, o v teh pozicijah sprva niso bili ozki (prim. centralno slov. narobe̦, te̦stȏ z < ê–́ proti dǝ̏d < dẹ̏d, kjer je zožitev mlajšega datuma) in da je njihova zožitev vzročno in tudi časovno v zvezi s pojavom sȉt > sȅt.

 Za neko starejšo epoho rez. dialekta moremo torej ugotoviti tole stanje: lȋǝd, snȋǝg, bȗǝg (gl. I. 2, 3) — rẹ́bra, cẹ́sta, dọ́bǝr (gl. I. 4) — kọ́lo, jẹ́senkȍń, čełȍ, dȅd, berȅsȉ̦t, kȕ̦p, t.j. tisto stanje, ki ga v prvih treh pozicijah še danes izkazuje sosednje ziljsko narečje (, < ẹ̄, ê, ọ̄, jǝčmẹ́na, brẹ́za, dọ́bǝrọ́ko̦), ter je torej lastno starejši, „koroški“ epohi rezijanščine, dočim se je stanje zadnjih dveh pozicij šele pozneje izpremenilo. Po tej dobi je pričela splošna slovenska razvojna tendenca neakcentuiranega vokalizma, ki je obstojala ali v stremljenju po nenapeti artikulaciji ali pa v stremljenju po kvantitetni redukciji, kar je moglo roditi zanemarjeno artikuliranje, težnjo po artikulaciji pri indiferentni legi jezika, po tej dobi je ta tendenca pričela izobraževati med seboj dokaj različne nove vrednote; razvoj in rezultati so v bistvu istovrstni, razlika je le v tem, da se je tu javila ta, tam pa ona razvojna smer ali pri tem vokalu druga kot pri onem, na pr. tu imamo víno > vínọ̆ > vínu, tam víno > víno̦ > vína; tu nȉč > nị̆č > nǝ̏č, tam pa nȉč > nȉ̦č > nȅ̦č; tu dê̏d > dẹ̆d > dǝ̏d, tam dê̏d > dȅ̦d > dȁd itd. Ta tendenca je v rez. dialektu rodila to-le: kọ̏ń, čelọ̏ (prim. dolenjsko dnȕ, dnǝ̏ < dnọ̏), dẹ̏d, berẹ̏, na drugi strani pa sȅ̦t, kȍ̦p. Na ta način nastale ozke kračine , so se odslej obravnavale tako kakor one istovokalne kračine (nadkračine), ki jih je naše narečje že odprej imelo (v zgornjih primerih), t.j. zajedno s temi so prešle v œ, ö, ali — če smemo tako reči — so se „reducirale“ v œ, ö; ta izraz rabimo za označbo gori omenjenih artikulacijskih

[str. 116]

premikov grla in jezika
, kakor ga uporabljamo tudi za pojav centralno slov. sȉt > sǝ̏t, kjer je pravtako izkazan premik artikulirajočih jezičnih delov v indiferentno lego, v srednji del jezika. Vse take in slične pojave, ki jih moremo v slov. dialektih opaževati od 15. stol. dalje, združujem že od nekdaj pod naslovom „moderna vokalna redukcija“ (gl. Arch. f. slav. Phil. 37, 123 sl., 289 sl.). Ena izmed smeri vokalne redukcije, možna le v nenaglašenih zlogih, je asimilacija nenaglašenega vokala na intenzivneje artikulirani sosednji glas (vokal ali konzonant), prim. pọ́steľa > postẹľa; kȃmẹńe (t.j. e > zaradi sledečega ľ, ń) itd. Če gre za asimilacijo med vokali, tedaj govorimo o vokalni harmoniji (ako je dosežena popolna enakšnost), prim. dolenjsko mimȗ > mumȗ, sirọ́ta > sorọ́ta, potrebȗje > potrubȗje; štaj. blizu *bluzu > blüzi; ben. širȍk > šorȍk; mežiško lepo > *lopȏ > lọ̏pǝ; centr.-slov. dalȅč > delȅč > dé̦leč itd. Ta smer se je v Reziji izredno močno uveljavila, kar pa je povsem umljivo. Vidimo namreč, da je vokalno-harmonična smer priljubljena v začetnih fazah moderne vokalne redukcije, pozneje pa prevlada zoževalna tendenca, ki je nastala vsled kvantitativne redukcije. Ta kvantitativna redukcija pa v Reziji (tako še na vzhodnem Štajerskem in v Beli Krajini) ni nastopila, zato je mogla imeti ona prva, zgodnja smer prosto pot pred seboj. V drugih slov. dial. je v tolikšni izmeri ne najdemo, vendar ni izključena in tudi ne omejena le na zgornje primere; za njo prim. vokalno-harmonično razmestitev in pred mehkimi ozir. temnimi zlogi na Krasu; rožansko ö (starejše *ẹ̆) < e, ę, ê za pred palatalnimi glasovi in pred zlogi z visokim vokalom (nöbȗ, wölǝ̏q, nöstǝ̏ < nebo, velik, nesti); prehod e > i pred zlogom z vokalom i v govoru Škofje Loke in Horjulja itd. Tako je tudi v rezijanščini nastalo najprej asimilacijsko zoževanje nenaglašenih vokalov: kolẹ́no > kọlẹ́nọ, otrúk > ọtrúk, kozí > kọzí, iz česar je pozneje nastalo utrúk, kuzí ozir. po pojavu ẹ́ > œ́, ọ́ > ö́: kölœ́nö. Razvoja ī, ū > y, ü najkonservativnejši rez. govor na Beli ne pozna, kakor ima še sȉ̦t, kȕ̦p; moramo si misliti, da je tu še pred procesom ẹ́ > œ́, ọ́ > ö́ nastopila nenapeta artikulacija dolgih ī, ū, vsled česar je bil odstranjen povod za premembo v y, ü.

 To so notranji jezikovni razlogi, ki nam izkazujejo, da je rezijanska vokalna harmonija pojav, ki je v popolnem skladu s slovenskimi razvojnimi tendencami; obenem pa je s tem ugotovljeno, da je ta pojav razmeroma mlad, vsaj ne starejši od 16. stoletja; torej zelo oddaljen od časa, v katerem bi se moglo računati z avarskim vplivom. Pa tudi drugi razlogi kažejo, da tak vpliv ni možen: 1. med rez. in uralsko-altajsko vokalno harmonijo je velik bistven razloček; tam določa vokal osnovnega zloga naravo vokala v sufiksalnem zlogu, v Reziji pa naglašeni vokal naravo nenaglašenega (mesto akcentuiranega zloga v besedi pri tem prav nič ne odločuje); 2. ni izkazano, da je imela avarščina VI. stol. že vokalno harmonijo; vok. harmonija tudi

[str. 117]

v uralsko-altajskih jezikih ni bistven element prajezika, marveč je tudi tu le rezultat razvoja posameznih jezikov; v nekaterih je sploh ni, madžarščina kaže šele v 13. stol. njene začetne faze, dočim je na prim. v turščini 7. stol. že povsem razvita; 3. prim. še to, kar smo rekli zgoraj o načinu in obsegu tujejezičnega vpliva.

 Po teh izvajanjih moremo samostojna rez. pojava pod IV. 1, 2 (postanek zasoplih vokalov, vok. harmonija) z ozirom na njun razvoj opisati takole:

  1.  
      A:
    1.  1. novo akutirana (praslovanska ali rezijanska) e, o postaneta ẹ́, ọ́;
    2.  2. padajoče akcentuirane kračine e, ê, o se zožijo;
    3.  3. padajoče akcentuirane kračine i, u se razširijo in preidejo pozneje ter lokalno v e, o;
    4.  4. omenjeni ozki vokali ẹ̄̆, ọ̄̆, lokalno tudi ī, ū postanejo srednjejezični œ, ö, y, ü.
  2.  
      B:
    1.  1. od prvotne rez. dobe sèm stalno ali dolgo dobo široki akc. vokali ne vplivajo na naravo sosednjih neakcentuiranih vokalov: bogȁtslábo, gorȇ, gorȏ, gósto itd.;
    2.  2. ozki akcentuirani vokali zahtevajo ozko kvaliteto v sosednjem neakcentuiranem e, o: oú > ú, uú itd., utrúk, ḿísu; koríto > kọrítọ > kurítu ali koríto > korýto > körýtö, kürýtü; pitilȉn itd.
    3.  3. v legah eá in áe preide e > a: sastrȁ, kȃmańe.
  3.  
      C:
    1.  S centralnimi slovenskimi sporadičnimi redukcijami tipov damȃ, matȋka (ŏ̦ > a v dial., ki jim akanje ni znano) je primerjati rez. posamezne primere kakor tacȋ, nastȅ̦t < nestȉ, patalȅ̦n ali damú, lapȃta, sakȍl, patö̏k itd.; njihov , je bil izobražen že prej, preden je oživela vok. harmonija, ki je rodila rez. pravilne oblike (lokalno) nistȉt, pitilȉn.
  4.  
      D:
    1.  Popolno redukcijo nenaglašenega vokala najdemo v Reziji le v onem obsegu, ki jo kaže začetni štadij moderne vokalne redukcije (za dolenjsko narečje doba 15.-16. stoletja), t.j. le v neposredni soseščini sonornih konzonantov.

 Nadaljnji važni pojavi samostojnega rez. razvoja so:

  1.  3. rez. ō in ē (< ǫ, o, e, ę, ъ, ь) se neposredno za nosnim konzonantom preko ọ̄, ẹ̄ zožita v ū, ī: mój > múj, mȏž > mȗž, vъnǫtrь > nutar, (edь)nǫ-že ‚enkrat‘ > nur, mъnojǫ > *mnọ́ > mlú; ḿísu < męso, ḿíta < męta; mьša > *mäša, *mẹ̄ša > ḿíša; tudi pred nazalom najdemo ta pojav: dьnь > dȋn, wsakidíńi, tíńki itd. Tudi kratki o je za nazalom prešel v u; tako se -nǫ- glagolov II. vrste glasi -nu-: sẹ̑dnut, ugrȋznula, sa spomanȍt (ȍ < ȕ kakor v krȍh, ubȍt itd.).
  2.  4. Pred dolgim ī se pričenjajo konzonanti palatalizirati: ṕíše, biśȋda.


  3. [str. 118]

  4.  5. mn > ml: mlú; mьnêlъ > mlœ́l in dalje po primeru palpadalpadem v mlœ́dal, prez. mlœ́dan ‚menim‘.
  5.  6. Med in t, d, c, ć, č, s, z, š, ž, n in l nastane prehodni labialni zaporni element p, b (ps se nadalje asimilira v fs, bn pa v mn), na kar se more tudi reducirati: ou̯ca > ö́u̯pca > ö́pca; tu-u̯-noći > tu-m-noćȅ.
  6.  7. Končni konzonanti so malomarno artikulirani in morejo onemeti.
  7.  8. Sekundarno di̯ se asimilira v đ: dêjati > *di̯ati, đati.
  8.  9. Infinitivi tipa nesti, reči so razširjeni z elementom -t, ki je bil občuten po primerih infinitivov tipa vstȁt < -statь kot oznaka infinitiva: nistȉt, rićȉt; moći je ob tem po prez. dalo morȅt (= mori + t; veliko sličnost kaže ben. morẹ̑ti).
  9.  10. Staro kor.-rez. štetje (gl. gori I. 5) se je še obdržalo kot starina v štrȇdi in pate̦rdu < štiri-redi, pet-redov, sicer pa ga je izpodrinilo novo vigezimalno štetje; že za štrȇdi je običajnejše dwakrat dwujsti ‚2 x 20‘; prim. dalje dwakrat dwujsti anu dœsat ‚2 x 20 + 10 = 50‘, trikrat dwujsti (anu dœsat) ‚60 (70)‘ itd. Tu gre pač le za olajšanje štetja na osnovi dvajsetice kot enote (gl. L. Spitzer, Zeitschr. f. rom. Phil. 45, 1 sl.), v čemer moramo videti samostojno rez. preobrazbo. Nekateri (Hasdeu, Baudouin de Courtenay) so videli v tem rez. načinu štetja keltski vpliv, kakor so romanisti svoj čas tudi novofrancosko vigezimalno štetje imeli za pojav, ki naj bi nastal vsled keltskega vpliva; to pa ni niti najmanj verjetno, kajti novofrancosko štetje se pojavi pozno, ko o kakem kelt. vplivu nič več govora ne more biti (12. stol. kaže prve rahle početke, nadaljnji razvoj se vrši polagoma v naslednjih 600 letih, s čimer je novofranc. originalnost tega pojava izpričana); poleg tega imamo bolj ali manj razvito vigezimalno štetje tudi še v najrazličnejših drugih jezikih in v raznih dobah, kjer ni možno računati s tujejezičnimi vplivi, marveč tudi s samostojnimi razvoji (prim. M. Rösler, Zeitschr. f. rom. Phil. 26. Heft, 187-205). Tudi v Reziji je to štetje samostojen in mlajši pojav; iz starejše dobe sta ohranjena le še dva izraza, ki pričata o nekdanjem kontaktu s koroškimi govori; novo štetje pa se je pojavilo v mlajši dobi. — Štetje z -rędъ za -desętъ je seglo še dalje na jug v terski dialekt, le da je težko reči, kakšen obseg je tam zavzelo. Danes pozna ter. dial. samo dwarẹ̑di ‚20‘ (tako že v ben. rokopisu), kar je bolj običajno kot dwȗi̯sti (v Mažeroli pa je že samo du̯ọ̑i̯st v rabi), t.j. obliko, ki je rez. in kor. govori ne poznajo. Ali je dvaredi nastalo po triredi, štiriredi, ki bi v poznejši dobi izumrli, ali pa je v njem videti le prvi začetek štetja z -rędъ, ki se tu ni moglo razviti? Terci štejejo od 20 dalje ali s furlanskimi števniki, ki tudi v Reziji niso neobičajni, ali pa tudi po dvajseticah (tako predvsem v severnih

    [str. 119]

    gorskih krajih n. pr. Brezje, Viskorša: trȋkat dwȃrẹ̑di (anu pẹ̑t) ‚60 (65)‘ poleg trȋdesiẹ̑t, kakor v Reziji trȋsti), v bistvu torej tako, kakor Rezijani. Zato se mi zdi verjetno, da je ter. dvaredi analogična oblika in enakšna priča nekdanjega štetja, kakršni sta rez. štredi, paterdu; druge in prvotnejše oblike z -rędъ pa je na Teru docela izpodrinila furlanščina in le v nekaterih krajih se je deloma privzel mlajši rez. način štetja po dvajseticah.

Top >>>

 V. Tudi po arhaizmih se izkaže rez. narečje za organski člen med koroško in jugozapadno slov. dialektično skupino; ima sicer tudi svoje lastne starine, a več je takih, ki jih najdemo, vsaj v ostankih, tudi še ali na Koroškem, ali v Benečiji ali pa na severnem Goriškem, česar pa tu ne bomo podrobno navajali in vzporejali, saj za marsikako starino bo bralcem znano, da je tudi koroška ali beneška.

  1.  1. Ohranil se je imperfekt za označevanje v preteklosti trajajočega dejanja in pa kot kondicional; njegova fleksija izkazuje zdaj že jak vpliv prezenta, gl. ČJKZ IV. 117-9.
  2.  2. Redki ostanki aorista so bili v 19. stol. še v rabi (krepki aor. in aor. na -ochъ).
  3.  3. Opisani kondicional se je glasil v Reziji sprva bêchъ + part. na (sicer na Slovenskem izvorno bychъ + ł-part.), iz česar današnje + ł-part.: ja ba bil že i̯tan = azъ bê(chъ) bylъ uže i-tamo; enako v terskem dial.: bȇ ja mọ̏u̯ sȍu̯te za ɣ ukupȋti ‚(da) bi jaz imel solde za ga kupiti‘. Uporabitev aor.-impf. bêchъ v oblikah opisanega kondicionala se je izvršila preko kondicionalno rabljenega imperfekta, gl. točko 1. zgoraj. V tem pogledu je z našima dialektoma ozko zvezano še ziljsko narečje, ki je prvotno enakšno kond. samostojno nadalje razvilo v bêsǝm, bêsi itd.
  4.  4. Oksitoneza v tipih žanȁ, nohȁ, mahlȁ je ohranjena; tako še v ter. in nadiškem dial. ter v borjanskem in kobaridskem govoru na sev. Goriškem.
  5.  5. Posamezni arhaizmi in posebnosti: a) ohranitev primarnega dn in dl v vędnǫti, vędlъ, gl. Hist. Gram. II. § 107.; — b) obdržanje kontrahiranih oblik ma < moja, mêga < mojega itd. — c) ohranitev oblike gen. du. nügǘ < nogú; — č) staro tohȁ, kohȁ, tomȕ poleg mlajšega tahȁ < têga; — chъťǫ je zelo pozno dobilo končnico -m enostavno pritaknjeno, ne več po naslonitvi na osnovno obliko II. sing.; zato ćȍn, ne čȅm, poleg tega še nerazširjeno ćȍ; — e) pron. in adv. z osnovo si-, to- so pojačeni s proklitično aseverativno partikulo i-: tъ-jь > jitȋ, jitohȍ; tam > jitȁn; jitáko itd.; pron. je še v polni rabi: jisȋ < *i-sь-jь nom. sing. masc., jisohȁ, fem. jisȃ itd. — f) končnica v dat. loc. sing., nom. acc. du. trdih osnov na -a in v loc. sing. trdih osnov na -o- je še ohranjena: nöhœ̏, svœ́tœ (običajna slov. analogija

    [str. 120]

    je šele v početkih: hrísœ poleg hríhu) — g) prefiks vy-; — h) stvarna vprašalnica je: ko (tako še na Zilji in v Benečiji); odnosna nikalnica ni nič, marveč nika; — i) c, z, s so v fleksijskih oblikah še običajnejši kot analogični k, g, h; — j) lokalne in temporalne prepozicije se pojačavajo s proklitičnimi adverbi tu, tam: za mirom ‚hinter der Mauer‘ > ta-za-tin-mȋron; k cerkvi > ta-h-církvœ; v vsakem letu > to-u̯f-sȃkin-lœ́tœ itd. (enako v Benečiji); — k) stara oblika vrstilnih števnikov jedinъ-na-desętьnъ-jь je ohranjena, gl. Hist. gram. II. str. 99.; po njih so vrstilni števniki od 3-10 analogično preobraženi v tretńi, štr̥tńi, petńi, -a itd. — l) prez. moram ima v ł-part. staro obliko možał, gl. Ramovš, Slavia IV. 147; ČJKZ. VI. 265-7; — m) priljubljenost vrinjenih vokalov (kakor v ben. dial.): smo > sömö̏, tvor > *tovor > toȗr itd.; — n) nekaj leksikalnih starin in oblik: brátar; pö́zdœ; srȋtal; dúri; nabȗzac ‚sveder‘; sráka ‚Hemd‘, srákica gl. Hist. gram. II. str. 288.; obrećem, obrêsti; vilažej gl. l.c. str. 158., rêsǝn je -n obdržalo (rȋsan adv., gl. l.c. str. 86.); dat. sing. mlœ̏ < mьnê (ne po gen.-acc. menề); veće ‚Prozess‘; jœ́rö < *jero ‚duhovnik‘ itd. itd.

Top >>>

 VI. V rezijanskem dialektu moremo razločevati tri govore: 1. govor na Beli, najzapadnejši rez. vasi, je najbolj konservativen; ima še g, dolga ī in ū tu nista prešla v y, ü, glasova œ in ö sta le malo zasopla, vokalna harmonija je le v smeri napetosti jasno izobražena (oí > uí; eí > ií proti í, í v večini drugih govorov), kratka ȉ, ȕ sta ohranjena, za ł je vseskozi l, splošna glasovna oznaka je palatalna (odtod > i, ǝ > na prim. dȉ̥ska itd.); — 2. centralni govor v selih Njiva, Stolbica, Ravenca, Lipovec, Križec ima že h < g in ch; ȅ, ȍ < ȉ, ȕ; popolno vok. harmonijo (s stopnjo í); l < ł; lokalno (Njiva) prehaja akcentuirani a ob nosnem konzonantu v ẽ̦ (mȃst > mẽ̦st, gl. Hist. gram. str. 103.) in h obnemi (Stolbica): krȕh > krȍ, gora > ö́ra; — 3. vzhodni govor v Osojanih in Učji ima že -u̯ < (poleg la < ła), opušča j < , ľ, ď pred širokimi vokali (jáma > áma, *meďa > mœ́a; olje > ö́œ) in njegovi zasopli vokali so izredno temni, globoki.

Top >>>

 Po svojem razvoju in po sedanjem stanju nam rez. dialekt s svojimi govori kaže, da so ga od praslovanske dobe sèm objele izoglose kaj različnega obsega in značaja, in sicer: 1. splošno slovenske izoglose; 2. izoglose, ki obdajajo slov. sever in zapad (prim. zoženje ê > ẹ̄, gl. ČJKZ VI. 11); 3. izoglose, ki vežejo koroške, beneške in severno-goriške govore (prim. predvsem razne arhaične oblike); 4. koroško-rezijanske izoglose; 5. južnozapadno-slovensko-rezijanske izoglose; 6. beneško-rezijanske, 7. ziljsko-rezijanske, 8. splošno rezijanske in 9. lokalno rezijanske izoglose. Iz vsega tega je lahko zaznati, kako so na njegov razvoj vplivali geografski položaj njegovega ozemlja in družabne prilike, ki so se tekom stoletij tu in

[str. 121]

v neposredno sosednjih pokrajinah udejstvovale in menjavale; tako namreč, da se nam rezijanski dialekt izkaže kot samostojen slovenski dialekt, ki je možen samo v tej dolinici, kjer je mogel v tesnih odnošajih s svojimi sosedi (koroščino, beneščino, goriščino) živeti vendarle svoje lastno življenje, ki pa ni zabrisalo vezi do sosedov, bližnjih sorodnikov, izmed katerih mu je danes najbližji terski govor beneškega narečja.

Top >>>

OPOMBE



[str. 108]

1. „Rezijanščina tvori sploh ne glede že na svojo geografsko lego neko nadaljevanje po večini žal že izmirajočih govorov kanalske doline, a od teh

[str. 109]

pelje zopet most k rožanščini. V koliko je rezijanščina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekedanjega, sedaj pač že izmrlega, morda severno-zapadnega koroškega narečja — zato so tudi ozke zveze z ziljščino — v koliko je rezijanščina še bolj izšla s severa, je to, razume se, težko reči, — izmrlo je dovolj —.“ (↑↑)

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino
4, 1928
str. 107-121
http://purl.org/resianica/ramovs/1928a